domenica 14 marzo 2010

V naročju ...

Vcerajsnja predstavitev Rebuline pesniske zbirke je se kar uspela. Poezija se je srecala sprva s petjem, nato s plesom in z "besedo" samo .
Kaj nam pomeni dandanes pesnjenje? Ali znamo sprejemati vse to, kar nam poezija nudi. Kako si razlagamo odnos med zenskami in poezijo? Kaj pomeni biti zenska dandanes? Ali znamo zenske res biti zenske? Na taka in podobna vprasanja je avtorica izcrpno odgovorila.
V zadnjih dveh letih sem se bolj ali manj strokovno ukvarjala z zenskimi studijami t.i. gender studies, a sem se premalo osredocotocala na zensko duhovno rast. Zensko enakopravnost sem od vedno enacila predvsem s politicno, socialno in druzbeno enakopravnostjo. Pozabila sem na "custveno" plat. Kajti kako priti do enakosti med spoloma, ce se ne vemo kaj pomeni biti "zenska" in ne znamo poslusati same sebe?

Tako pise Maja o pesniski zbirki:

Alenka Rebula: V naročju

Energičnost rdeče, rumene, modre, pisanega sveta, ki se spaja s krhkostjo akvarelnih podob. Rahlo spredeno ravnovesje med človeško ranljivostjo in neizčrpno regenerativno močjo moškega in ženske, otroka in odraslega. V času, ki je morda zaradi svojega hitrega ritma bolj naklonjen pisanju kot pa branju poezije, se V naročju bralcu odpira kot premišljen in umirjen, a naravno in nepreračunljivo izbrušen literarni biser, ki pod svojo lupino čarobne skrivnosti najprej razpira bolečine, konflikte in rane, nato pa skozenj zasije tiha toplina, ki v bralcu pusti občutek varne človeške bližine in brezpogojnega tolažilnega objema. Tudi slovenski pesnik in publicist Ace Mermolja je izpostavil dvojno naravo te pesniške zbirke, skozi katero se po njegovem mnenju odraža avtoričina nenavadna moč, da preko besede sproža magično energijo, ki bralca pritegne in je v njem zmožna vzbujati mir ali pa preplah. Poezija Alenke Rebule namreč ni le intimistično dejanje, ki bi želelo ostati hermetično zaprto vase in dostopno le redkim »izbrancem«, temveč preko vzbujanja pisane palete čustev nagovarja bralca, ga izzove in približa pesmim ter mu dovoli, da jih naredi »za svoje«. Po avtoričinem mnenju je poezija pomembna dimenzija, ki se kaže kot zmožnost oziroma slutnja, prisotna v vsakem človeškem bitju, ki mu omogoča, da se približa največjim skrivnostim. Poezija, pravi Rebula, čisti in plemeniti življenje ter človeka bliža lepoti in ga povezuje z drugimi, zato je ena izmed potreb, ki se oglašajo v vsakomer. Najgloblji vzgib, ki rodi pesem pa ostaja v očeh pesnice nekaj skrivnostnega in nerazložljivega. Pridih skrivnosti dodajajo knjigi tudi risbe mlade ilustratorke Mete Wraber, ki, kot bi lebdele na papirju, ubrano primešajo pesmim nove vsebine.
Srž pesmi Alenke Rebule, ki, kot pravi avtorica, nastaja, ko jo nekaj prizadene, očara ali v njej vzbudi ljubezen, tvorijo »tiste uganke, ki so že dolga tisočletja iste«. Povezane so predvsem z vrsto prepletajočih se medčloveških odnosov, o katerih si vsakdo postavlja vprašanja ne glede na prostor in čas, v katerega je postavljen. Ljubezenski odnos, starševstvo, odnosi med moškimi in ženskami, otroci in odraslimi so osrednja os petih ciklusov pesniške zbirke V naročju. Poleg omenjenih tematik pa se preko celotne pesniške zbirke odraža izbranost izrazov, ki odseva spoštljiv in ljubeč odnos do besede. Ideal Alenke Rebule bi bil napisati pesem, ki bi jo razumeli vsi, saj sama meni, da dandanes ljudje iščejo predvsem iskrenost, prečiščeno govorico, ki naj bi nadomestila vse očitnejšo izpraznjenost jezika, ki se kaže v predvidljivih frazah in neprestano ponavljajočih se besedah. Pesniška zbirka potrjuje avtoričino občutenje jezika kot sredstva prenavljanja, v katerem naj bi bila beseda predmet in sredstvo nenehnih odkrivanj ter stalnih iskanj, ki pa se lahko uresničijo le ob medsebojnih srečanjih. Taka se ji zdi tudi funkcija umetnosti oz. poezije. Ko je ta zapisana, postane last vseh, preko besede dobi moč, da premakne čustvo v človeku in ob vsakem bralcu zaživi drugačno življenje.

Maja Smotlak, študentka slovenistike na Fakulteti za humanistične študije Koper

Nessun commento:

Posta un commento